Izšel je novi Sopotnik za mesec april!

Povezava za prenos

Izšel je novi Sopotnik za mesec april!

Povezava za prenos

OZNANILA NA 5. VEL. NEDELJO, 28. APRIL 2024

VSI SMO MLADIKE NA TRTI

Vinska trta je že v številnih starodavnih kulturah podoba vitalnosti, rodovitnosti, veselja in ustvarjalnosti. Med najpogosteje omenjenimi rastlinami v Svetem pismu je vinska trta, posebej še grozdje in vse, kar so iz njega pridobivali. Vinograd predstavlja eno najbolj dragocenih imetij. Tudi v naši slovenski kulturni zavesti je trta žlahtna rastlina. Blaženi A. M. Slomšek je o njej veselo zapel: »En hribček bom kupil, bom trsek sadil ...« Na istem ljudskem občutju do vinske trte je nastala ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi: »Jezus, ti si vinska trta, polna milosti odprta. Mi mladike tvoje smo, ki na tebi rastemo.«

Vsi vemo, da rastlina lahko raste in postane mogočna, če ima globoke temelje, močne korenine, ki dajejo trdnost in moč. Zato je prav, da se ob današnjem evangeliju vprašamo: Na čem gradimo svoje življenje? Eno je jasno: brez močnih temeljev, brez prave zakoreninjenosti smo izgubljeni. Usidran si takrat, ko nekje poženeš globoke korenine, ko si dejaven, popolnoma na razpolago skupnosti, v kateri živiš. Jezus je to zelo lepo prikazal s primero o trti in mladikah. Jezus je močna vinska trta, ki daje življenje vsemu človeštvu. Na tej trti smo namreč vsi. Seveda pa je treba upoštevati en pogoj: na tej trti moraš biti kot mladika aktiven, sicer se posušiš. Vse, kar je suho poberejo in vržejo v ogenj. V idealnih razmerah je vse v najlepšem redu, življenje pa ni nikoli zgolj idealno. A vinogradnik dobro ve, da na letino vpliva marsikaj. Spomladi se najbolj boji pozebe, ki lahko pridelek popolnoma uniči. Ko grozdje zori, je večkrat nevarnost toče. Enako se dogaja v našem duhovnem življenju: ni dovolj, da si lepa mladika, kajti škodljivcev, ki prežijo nate, je zelo veliko. Kako se dovolj dobro zavarujemo? Jezus je glede tega dovolj jasen: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo!«

SVETE MAŠE: 28. april 2024

Ponedeljek: Vel. Malence ob 19,00 za Boštjana Prišelj
Torek: Sestre ob 19,00 za Tino Pintar
Sreda: Sv. Vid ob 16,00 za Mirana Slemenška
Četrtek: Čatež ob 19,00 za Miro Javernik
Petek: Čatež ob 19.00 za Jožefo Budič
Sobota: Čatež ob 18,00 za Stankota Volka
Nedelja: Ob 8,00 za farane, ob 10. za Mileno Pangerčič, Sv. Vid ob 16,00 za Zinko in Franca Mlekuža

V soboto, 4. maja obhajamo god sv. Florjana, zavetnika gasilcev. Tudi v naši čateški župniji delujeta 2 gasilska društva v Cerini in Sobenji vasi. Kot taka opravljata plemenito delo, pomagajo ljudem, ki se znajdejo v stiski. V nedeljo, 5. maja obhajamo florjanovo nedeljo in vabimo vse gasilke in gasilce k sv. maši, ki bo ob 8,00. Po maši bo blagoslov gasilcev in gasilske opreme. Ob prazniku gasilcev in gasilk izrekamo iskrene čestitke in se jim zahvaljujemo za njihovo požrtvovalno delo.

ŠMARNICE

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.

Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.

Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve, nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji in vrtnicah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … Ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?

Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.

V MESECU MAJU SMO POVABLJIENI K ŠMARNICAM. V NAŠI ŽUPNIJI SO VSAK DAN OB 19,00 RAZEN V SOBOTO, KO SO OB 18,00 URI. ŠMARNICE BODO TUDI VSAKO NEDELJO NA SV. VIDU OB 16,00. Lepo vabljeni.