OZNANILA NA 6. NEDELJO MED LETOM, 15. FEBRUAR 2026

»Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe …
in če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe.«

Ko Jezus v Matejevem evangeliju (Mt 5,29–30) govori o »iztikanju očesa« ali »odsekanju roke«, ne govori dobesedno. Gre za t. i. semitični način govora – zelo slikovit jezik, s katerim želi nekaj močno poudariti in dati jasno sporočilo.

V tistem času so učitelji pogosto uporabljali pretiravanje (hiperbolo), da bi poslušalci doumeli, kako resna je notranjost človeka in kako nevarno je, če človek dovoli, da ga greh počasi razjeda od znotraj.

Jezus s tem pravzaprav pravi: »Ne igraj se z grehom. Ne puščaj odprtih vrat, skozi katera ti duša počasi drsi v pogubo.«

Če bi danes te njegove besede prevedli v sodoben jezik, bi morda rekli: »Če te kaj v tvojem življenju oddaljuje od Boga, od ljubezni, od resnice – odstrani to. Ne zato, ker te Bog sovraži, ampak ker te ljubi in te noče izgubiti.«

Bog torej ni strog v smislu maščevalnosti, ampak resen v smislu ljubezni. Ko imaš nekoga rad, ga opozoriš na to, kar ga uničuje.

Tako kot zdravnik, ki dobronamerno pove pacientu: »Če ne prenehaš s tem, si boš škodil, poslabšal boš svoje zdravstveno stanje, morda te bo to vodilo celo v smrt.« To ni krutost, temveč skrb.

Jezus v teh besedah razodeva Božje srce, ki hoče človeka rešiti in ne prestrašiti. Gre za povabilo k notranji čistosti – k temu, da odstranimo iz življenja tisto, kar nas razkraja: laži, pohlep, nečistost, napuh, zamero …

Ni nam treba dobesedno ničesar »iztakniti« – a morda moramo »odrezati« kakšno navado, misel ali odnos, ki nam krade notranji mir, ovira pot do bližnjega ali celo do Boga.

SVETE MAŠE: 15. FEBRUAR 2026
 

• Ponedeljek: Župnijski dom ob 18.00 za Martina Pangerčiča
• Torek: Župnijski dom ob 18.00 za Faniko Baškovč iz Prilip
• Sreda: Župnijski dom ob 18.00 za Jožeta Voglarja, 30. dan
• Četrtek: Župnijski dom ob 18.00 za Mimico Miler, 7. dan
• Petek: Sestre ob 18.00 za rodbino Martek
• Sobota: Župnijski dom ob 17.00 za Ano, Alojza, Marijo in Rajkota Budiča
• Nedelja: ob 8.00 za farane, ob 10.00 za Marijo in Franca Jalovca

PEPEL, KOT KAŽIPOT NA POTI SPREMEMB

Evangelist Matej dopolnjuje Pavlov klic, ki ga srečamo v berilu. Izkoristiti je potrebno čas in opravljati dobra dela, a vedno s pravim namenom. Edino Bog vidi, kako in s čim si je kdo omadeževal notranjost; on vidi, koliko je človekovo spreobrnjenje iskreno, in po meri te iskrenosti ga bo notranje očistil.

Zunanje razkazovanje spokornosti ne more prinesti notranjega očiščenja; nasprotno, odkriva človekovo hinavščino in ga še bolj omadežuje.

Pepelnica ni mejnik v cerkvenem letu, ki bi stal sam zase. Je kažipot, ki uvaja v skrivnost odrešenja. V to skrivnost naj bi se v tem času s posebno prizadevnostjo vključil tudi vsak kristjan.

Pepel je znak minljivosti vsega zemeljskega. Minilo bo naše življenje; v prah in pozabo bo šlo vse, kar je človek naredil, pa naj bo še tako veliko.

Pepel je tudi znak človekove grešnosti. Da se povrne v prah, mu je Bog napovedal šele, ko ga je zalotil, da je jedel sad z drevesa, ki mu je bil prepovedan.

Pepel, ki ga duhovnik na pepelnično sredo potrese vernikom na teme, poprej blagoslovi z znamenjem križa. Križ uničuje greh in vodi k odrešenju. Temu, kar je po grehu postalo na človeku minljivo in umrljivo, daje križ pečat večnosti in neminljivosti.

Greh je človeka pahnil v prah, križ pa ga iz tega prahu dviga v Božje naročje – a le, če človek to hoče.

Postni čas nas vse vabi, da bi to hoteli. Pepelnična sreda pa nam pravi: ne odlašajmo. Začeti je treba že danes. In ne pozabimo: ni dovolj posuti se s pepelom ali se odpovedati hrani, temveč si je treba prizadevati tudi za dobra dela.