Na slovesnem romanju ali na križevem potu, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja? Pravilno in zdravo se posti le tisti, kdor to počne brez strahu. Kdor se posti le iz strahu, da bi lahko pojedel kaj škodljivega, mu to sploh ne koristi, zanj postane to prisila. In takemu tudi še tako skrbno izbrane čiste in razstrupljene jedi nič ne koristijo. V zdravem telesu je vedno dovolj obrambnih snovi proti morebitnim strupom v hrani. Kdor pa hoče iz golega strahu pred strupi jesti samo čisto hrano, postane zaradi svojega strahu šele prav dovzeten za strupe, ki jih kljub vsej skrbi zaužije. Vedno je potrebna zdrava mera. Sami sebi smo dolžni, da s hrano ravnamo zavedneje. Kdor pa preveč energije vlaga v izbiro svojih živil, pri njem se je ravnotežje premaknilo. Zdrave in pobožne misli bi veliko bolj koristile njegovemu zdravju kot boječe skrbi in vrtenje okrog samega sebe. Pretiravanje in nesporazumi se prikradejo v vse, vendar nas to ne smeodvrniti od tega, da bi se pametno in premišljeno postili. Pri tem se naslonimo na izkušnje cerkvene tradicije in iščimo načine, kako bi jih danes lahko uresničili. Tu bi morali najprej pomisliti na tradicionalni 40-dnevni postni čas. Ne bi ga smeli razvodeniti s tem, da v njem le zbiramo denar za kak dobrodelni namen ali si naložimo odpovedi npr. pri gledanju televizije. Postni čas pomeni resnični post, post s telesom in dušo. K temu seveda spada duhovno spreobrnjenje, vendar ne zgolj spreobrnjenje z glavo in z voljo, ampak prav tako s telesom. Stara Cerkev se je v tem času povsem odpovedala uživanju mesa in vina. To bi nam lahko koristilo tudi danes. Daljše obdobje odpovedi mesu bi očistilo naše telo. In ravno pomlad se ponuja za zmanjševanje nakopičenih maščobnih zalog. Najbrž bomo težko vzdržali, da bi kot v prvi Cerkvi vseh 40 dni prvi obrok zaužili šele po 15.uri. Toda vsaj petke postnega časa bi lahko naredili za popolne postne dni. Komur je to preveč, naj se zadovolji s skromnim zajtrkom ali naj poje nekaj sadja. Vsak ima tudi drugačne izkušnje. Nekateri zlahka shajajo samo s čajem ali sokovi, drugi potrebujejo zjutraj majhno okrepčilo, sicer dobijo glavobol. Vsak mora zase preizkusiti, kaj mu prija. Le prehitro se pri tem ne sme pustiti zapeljati splošnemu predsodku, da če moraš delati, moraš tudi pošteno jesti. Lahko tudi dobro in veliko delamo, če se tu in tam dan ali dva postimo. Nadaljnjo poživitev pa mora doživeti veliki teden kot priprava na veliko noč. Kdor zmore, naj se ves teden popolnoma posti. Komur je teden preveč, bi se lahko postil na tri svete dneve na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto. Ti dnevi so liturgično tako polni, da se v njih ni pretežko postiti. Post bi obhajanje liturgije pravzaprav poglobil in bi lahko pomagal, da bi se povsem poglobili v skrivnost našega odrešenja v Kristusovem križu in vstajenju.  https://zupnija-catez.rkc.si/index.php/content/display/57